Z vami bomo delili izkušnjo, ki še vedno nakazuje na neenakopravno priznavanje pravic staršem bolnih otrok iz strani zavarovalnice na nacionalni ravni.
Na nas se je obrnila mamica dvojčkov, ki imata razvojni zaostanek in potrebujeta posebne nevro fizioterapije za napredek razvoja. Mamica nam je potožila, da prejema prenizka povračila zavarovalnice za nujne fizioterapije, ki jih koristijo pri zasebni fizioterapevtki, ki prihaja na dom. Povedala nam je, da je prišlo do težav, ko je zavarovalnico obvestila, da drugi družini, s podobnimi zdravstvenimi težavami otroka, zavarovalnica povrne višji prispevek za posamezno fizioterapijo kot njej.
Povedala nam je tudi, da, ko je na to opozorila zavarovalnico, je le ta tudi tisti družini znižala premije. Menda so bili nanjo jezni, saj so pristali na slabšem. Vendar so se pritožili in s pritožbo uspeli. Ona pa je obstala obupana v situaciji, v kateri je bila, s tem, da ima dva otroka z razvojnimi težavami.
Tako malo je bilo treba. Le en klic na enoto ZZZS. Z izjemno prijaznim gospodom smo se pogovorili, da sistem sestavljamo ljudje, da je v interesu celotne države, da čim več malih junakov maksimalno okreva, da bodo kot odrasli lahko čim bolj samostojni. Da ni pravično, da pod enakimi zakoni in pravili en otrok uživa več podpore od drugega.
Da tudi ni prav, da delo kadra zavarovalnice morajo opravljati starši sami, ki so že tako zbegani, polno zasedeni z novim, drugačnim načinom življenja, da mora oče že tako delati za dva in urejati vse, kar je potrebno na različnih uradih, med tem, ko mamica doma skrbi za dva otroka, ki nista zdrava. Da delo, ki ga želijo nalagati očetu, ki ga niti ne bo znal sam opraviti dovolj dobro v prid družini, lahko postorijo na zavodu in da naj staršema omogočijo enako podporo, kot so je deležni drugi otroci, v prid vseh otrok, ki so naša prihodnost. Samo malo empatije in vse se je uredilo.
Gospod na podružnici ZZZS se je zelo potrudil. Pogovoril se je z matično enoto, jim vse posredoval in oče je le še enkrat moral poslati zahtevek, pa je obema malčkoma pripadalo enako povračilo in tudi razlika za nazaj.
Spoznanje, kako nujno se je zavedati in poznati pravice, kako pomembno je na vsakem koraku opominjati na človečnost, kako pomembno je biti pogumen in spregovoriti, če veš, da se ti dogaja krivica in pa tudi, če veš, da se dogaja krivica nekomu drugemu. Ni prav, da nekdo zameri drugemu staršu, da si želi enakih pravic. Biti tiho, ko imaš večje pravice od drugih, je razumno, vendar pa ni pravilno.
Dragi starši, če imate privilegije, pomagajte tudi drugim, da jih pridobijo. Vsi otroci so naša skupna prihodnost in sramotno je znotraj tako male države, kot je naša, dopuščati razlike med otroci z enakimi ali podobnimi težavami. Bodimo pravični, v dobrobit vseh otrok, jim privoščimo, kar potrebujejo in si pomagajmo med seboj. Ne bodimo sebični in ne skrivajmo nekih ugodnosti zase. To ni prav!
Osveščajmo in bodimo pošteni. Naj imajo bolni otroci enake pravice, vsaj tiste redke, ki jim pripadajo.
Če bi ne bilo naše ustanove, bi mamica verjetno še dolgo bila svoj boj, če bi ga sploh kdaj dobila. S pomočjo dolgoletnih izkušenj in dela, pa smo njihovo veliko težavo, ki ni osamljena, rešili hitreje, kot smo lahko upali. Obenem pa se nam je porodilo vprašanje; zakaj so otroci iz obrobij in majhnih, oddaljenih krajev iz glavnih mest, vredni manj?
Zelo lepo. Pohvalno :)