Vabimo vas, da si preberete nekaj božičnih prošenj otrok iz družin v stiskah, ki so bile napisane v sklopu našega projekta " PROŠNJE BOŽIČKU ¨.
Naša ustanova v osnovi pomaga bolnim sončkom - ¨Malim junakom¨, ampak tega vsi ne vedo, zato prejemamo prošnje tudi od družin v stiskah. Včasih se nas močno dotaknejo tudi drugačne stiske, zato smo v preteklosti pomagali kolikor je bilo mogoče, tudi njim.
Ko je človek močno pod stresom, ne glede na starost, se to precej pozna tudi pri pisanju prošenj. Za mnoge bi bile nekatere prošnje otrok in najstnikov težko razumljive in zmedene z veliko napakami, zato smo se odločili, da jih lektoriramo. Vsebina pa ostaja enaka.
1.)
Bolan sem že nekaj časa. Mamica pravi, da ne hudo, da se bom kmalu pozdravil. Je pa žalostna. Rada me ima, jaz njo še bolj. Srček mi razbija, ko vidim, kako trpi. Pa saj bo, kmalu bo bolje. Včeraj sem jo vprašal, kdaj ob meni več časa. Prosi me, naj razumem, da res ne more. Da ni prostora. Rekla mi je, da bo težko ob meni vsak dan, ker smo predaleč doma in je vožnja predraga, za hotel nima, v Ljubljani nimamo prijateljev, pri katerih bi lahko bila. Kako naj bom tako bolan pa še sam, brez nje? Ne morem, potrebujem jo ob sebi, nočem! Pa še brez službe je ostala. Dragi Božiček, mi lahko prosim pomagaš v teh težkih časih, nikoli tega ne bom pozabil. Ko bom ozdravel, bom tudi sam pomagal, obljubim.
2.)
Večkrat se sprašujem, če smo revni zato, ker je v naši družini 5 otrok. Ali smo?Morda sta starša mislila, da bo dovolj hrane za vse, da bomo oblačila ponosili vsi, da oče, ki je zelo priden, nikoli ne bo imel težav s službo. Da bomo vedno imeli dovolj za skromno življenje, saj takšni smo, skromni! Preveč sploh nočemo. Pa je vse drugače. Moji bratje in sestrica s staršema životarimo iz dneva v dan. Hudo nam je, a oče, ki je ostal brez dela in mami, ki skrbi za vse nas, se pogovarjata, da nimata več moči. Vsak dan imata mračna obraza, življenje jima je povzročilo več trpljenja, kot ga zmoreta prenesti. Vse hudo ju je čisto porušilo. Ne poznata več poti iz stiske in svoja bremena sta nevede predala na nas, otroke, ki skušamo bedo še preden bi zmogli zaživeti. Moj bratec je stalno bolan, ne vemo kaj mu je. Kar naprej je v bolnici. Pravijo, da bo težave prerasel. Bolijo ga noge, še posebej zvečer, zjutraj pa zelo težko hodi. Ima tudi napade, pri katerih sta mamica in oče čisto prizadeta. Nekdo bi nam rad pomagal Božiček, a potrebuje tvojo pomoč. Prosim, pomagaj! Da bomo vsaj videli prihodnost, da bosta starša imela vsaj trenutek počitka in upanja.
3.)
Dragi Božiček, pišem ti prvič. Zakaj me nisi še nikoli obiskal? Zakaj nisi obiskal moje pridne in ljubke sestrice? Nikoli nisva bili poredni, tudi to leto sva pomagali očiju in mamici, pomagali sva zbirati papir, zamaške, pa starejši gospe delam družbo, ko je tako osamljena. Pa tudi ona meni. Še dobro, da jo imam. Včasih mi kupi kako darilce. Zakaj nisem dobila letos nič novih oblek? Zelo me je sram pred sošolci, ko imam vse starinske in ponošene. Oči in mami sta kar naprej slabe volje in se prepirata. Pa vem, da se imata rada. Sposodila sta si denar. Morala bi ga že vrniti, pa ga ne moreta, ker ga nimata. Oba brez službe in oče nič ne dobi, ker je bil podjetnik in je podjetje zaprl. Pravita, da sta kriva za to, ker nista študirala. Oba sta zgodaj izgubila enega od staršev in nista imela denarja. Pravita, da bi se morala preseliti drugam, ko sta še imela priložnost. Sestrica mora jesti posebno hrano. In kar naprej so prepiri okoli tega. Mislim, da je to drago. Ko bi le ob Božiču dobila nek znak, ki mi bo dal vero, da je svet lahko lepši. Da so ljudje dobri in jim je mar. Naj nam kdo pomaga, da bom imela upanje. Božiček prosim, pokaži mi, da ni vse tako hudo. Daj nam kaj lepega, daj nam upanje in nam pomagaj.
4.)
Ime mi je Maja. Sem še dokaj mlada, a se vseeno zavedam bede našega življenja. Imam mlajšega bratca, ki je bolan in tega še ne ve. Moja babica je hud invalid, mamica skrbi za njo in za bratca, za to ne more v službo. Očka pa jo išče, a je ne dobi. Kak mesec ima delo, potem pa je zopet doma. Zunaj je že kar hladno, a zdi se mi, da je doma še bolj. Na srečo jem vsaj v šoli, saj nimamo prav veliko denarja za pet ljudi. Poleti je lažje, saj lahko jem sadje in zelenjavo, ki raste na vrtu. Pozimi pa tega ni in bolj malo obstane v shrambi. Božiča nimam rada. Vedno takrat postane doma vse še bilj napeto in hudo. Po televiziji in v reklamah, gledam lepe stvari, ki jih nikoli ne bom imela. Sošolci in učitelji pa se ga zelo veselijo. Želim si, dragi Božiček, da bi obiskal vsaj mojega bratca in mamico. Babica je skromna in nič ne potrebuje. Prosim, če pomagaš očiju najti delo, za katerega bo prejel dovolj plačila, da bi živeli dostojno. Vsaj malo pomagaj, da nam bo lažje. Zase si želim najbolj zdravje in da bi se lažje in v miru učila. Imam astmo. Če bi bilo doma bolj toplo in bi ne bilo toliko stresa, bi mi bilo bolje. Ko bi me vsaj ti slišal in nam pomagal, bi jokala od sreče!
5.)
Veš božiček, živim v državi, ki naj bi bila pravična do ljudi. Pa je res? Mogoče za nekatere, a ne za mene. Odkar sem na svetu, smo revni. Dedek in babica sta bila alkoholika, mamico, njene sestre in brate sta pretepala, pa ju nihče ni ustavil. Mami je zato izgubila voljo do življenja, do šolanja, prijateljev. Zaprla se je v svoj izmišljeni svet, da je lahko sploh preživela. Pravi, da je utrujena in počuti se staro. Imam slepega očeta in dva bolna bratca. Oče pravi, da so mamico med nosečnostmi zmeraj izdali živci. Pravi tudi, da bi bilo obema bratcema lahko bolje, ampak, da za to potrebujemo denar. Živimo v najemu pri očetovi teti, v težkih razmerah, kopalnica je mrzla, naš dom je majhen. V spalnici oči in mami pozimi ne spita, ker ni ogrevana. Kurimo le staro peč na drva v kuhinji. Pozimi porabljamo le eno skupno sobo, kjer spimo, se igramo in preživimo dan, če je slabo vreme. Vrta nimamo. Vse bi še bilo dobro, če le ne bi bilo bolezni in bi si lahko uredili vsaj kopalnico in ogrevanje. Vsak konec leta imam veliko željo, da bi bilo naslednje leto boljše.
6.)
Ne verjamem v Božička. Imam pa upanje, dami bodo dobri ljudje vseeno pomagali. Pridno sem molila, kolikor znam, pa nič ni pomagalo. Zato ne verjamem, da kdo vidi moje trpljenje.. napisala bom bedno pripoved o moji družini. Mami mi je povedala, da se usoda kar nadaljuje, zato bom začela kar z njenim otroštvom. Prvih dvanajst let njenega otroštva je bilo zelo lepih, vse dokler ji kruta usoda še majhni ni vzela mame. Z očetom in sestro so se le s težka prebijale skozi življenje. Ni bilo ljubezni v družini. Oče je pil in bil nasilen. Že zelo zgodaj je spoznala mojega dobrega očeta in kmalu po poroki sta si v ubogi mali garsonjeri pričela ustvarjati dom. Rodil se je tudi moj brat, ki je kmalu hudo zbolel. Ko jim je ob mojem rojstvu ponovno posijalo sonce, pa se je tragedija ponovila. Bila je najhujša nesreča, ki nas je lahko doletela. Prometna nesreča mi je vzela očeta in mamici moža. Z mamico in bolnim bratom smo ostali čisto sami. Poskušamo biti močni, ampak življenje nas dela vse bolj obupane in žalostne. Bolezen, žalost in revščina so sedaj naši edini sopotniki. V našem skromnem domu ni smeha in veselja. Sreče ne poznamo. Zato le upam v boljši jutri. Ampak nimam ga za kaj prijet. Zelo potrebujem tvojo pomoč. Mami nima moči prositi. Jaz moram biti močna zanjo, ker brat ne more nič pomagati. Upam na pomoč zase, še bolj pa za mojega bolnega brata in za obupano mamico. Upanja se lahko oprimem samo na pragu novega leta.
7.)
December imam rada, a se vse bolj zavedam, ko odraščam, kako grdo se je usoda poigrala z mojo družino. Mislim, da sem očiju in mami hudo v breme, čeprav vem, da imata nas, otroke najraje na svetu. Mami živi le za nas, nase je že davno pozabila. Oče pa le za to, da bi nas preživel. Božiček moj, ne vem, če res obstajaš, ampak povem ti mojo zgodbo še zadnjič, morda jo kdo sliši. Pa povej, če je življenje pravično. Zakaj moramo trpeti? Zakaj sva s sestro bolni? Že od rojstva sem imela manjše težave, ki so ovirale moje gibanje, a ne popolnoma. S fizioterapijo in manjšo operacijo bi mi jih zdravniki lahko odpravili. Zato sta se oče in mami strinjala s tem, da me operirajo. Tu pa se je vse začelo…Po daljši operaciji, kot je bila napovedana se dolgo nisem zbudila. Odkar pa sem se, ne čutim več nog. Ne hodim več. Nihče jima ni povedal, da gre operacija lahko tako narobe, o tem, kaj se je zgodilo, se ne govori. Sedaj pravijo, da se to lahko zgodi, ampak tako zelo redko. Mami pravi, da bi mi rada dala svoje telo in noge. Vso odgovornost nosi na sebi. Pa, da bi le lahko čas obrnila nazaj. Pa ne more. Občasno me pelje na terapije, ki ne vem, če mi kaj pomagajo. A zelo redko, ker nimamo denarja. Živimo v grozljivem, majhnem stanovanju v stari vlažni hiši in kar naprej mora mami čistiti plesen. Ne more me več sama peljati ven, saj sem pretežka. Tudi sestra je bolna. Mamico tudi zanjo zelo skrbi. Druga sestrica in brat, sta kar zdrava. Oče dela vse dni, a njegova plača ni velika. Mami pa nima službe. Sestrica potrebuje posebno hrano, za katero skrbi mami, ki pa je pogosto sama lačna. Za očeta sploh ne vem, če se zna smejati. Zmeraj je žalosten in zmatran. Včasih sploh ne vem zakaj moramo tako živeti. Saj nikomur ni mar…In ne verjamem, da nam bo kdo pomagal.
8.)
Dragi Božiček! Rada bi ti povedala, kako zelo se veselim najlepšega meseca v letu – Decembra. Tako so si veseli, kot bi se zgodilo nekaj posebnega. Pri nas doma ni nič drugače. S sestrico in očijem bomo spet postavili božično smrekico. Lepo jo bomo okrasili. Na njo bomo obesili tudi zvezdo repatico, da bo svetila za mojo mamico. Za srečo, veš. Mogoče ji bo pomagala, da bo ozdravela. Vem, da pod jelko tudi to leto ne bo tvojih daril, saj mi je oči že večkrat povedal, da nas verjetno ne upaš obiskati, da se naša stara streha in hiša ne bi podrli zaradi teže tvojih jelenčkov in daril. On pa nam vseeno vsako leto pripravi presenečenje. Ampak, Božiček, vseeno te lepo prosim, nesi moji mamici v bolnico vsaj zdravje, tam je streha dovolj močna. Nam pa prinesi samo moč, srečo in ljubezen, da bo očka lahko poskrbel za nas. Da bo imel dovolj denarja za hrano in vse, kar potrebujemo. Pa za karte za avtobus za obiske mamice. Mamica za novo leto pride domov. Tako se je veselimo. Tako zelo jo pogrešam! Božiček, lepo te prosim, uresniči mi želje.
Comments