Letos smo med drugim prejeli veliko prošenj otrok, ki nas prosijo za pomoč njihovim sovrstnikom, ki živijo v pomanjkanju in imajo v družini tudi bolezen.
Ti otroci niso prosili zase, tudi nimajo zase materialnih želja, ampak zgolj nematerialne želje, poleg tega pa prosijo, da pomagamo njihovim sovrstnikom, ki živijo v pomanjkanju. Teh prošenj smo prejeli kar precej, so pa podobne ena drugi, zato smo se odločili, da bomo objavili le eno od dečka in eno od deklice, v katerih je zajeto bistvo pomena.
Otroci si želijo večje enakovrednosti. Boli jih srce, ko gledajo okoli sebe sovrstnike, ki se spopadajo z revščino, nasiljem, boleznijo, saj so to pogosto poti nezaslužene bolečine in krivičnosti. Priti do spoznanja, kako zahtevno in krivično je lahko življenje že v otroštvu, ni enostavno.
Kot take, niso vzete resno in se jih ne lotimo terapevtsko v pravem času, Zato prepogosto zapadejo ti otroci v mladoletna prestopništva in manjvrednostne reakcije, ki povzročajo vse več nevarnih situacij za svobodno in sproščeno okolje bivanja in gibanja v njihovih letih vsem otrokom. Še kako dobro razumemo njihove prošnje. In jih podpiramo. Upamo, da ne bo ostalo le pri željah, da to njihovo stisko, razumemo vsi..
Moja prošnja;
" Poznam fanta, ki živi z družino v majhni stari hiši in nima svoje sobe, tudi sobe za prosti čas nima. Bil je že večkrat pri meni doma in videl sem njegovo žalost na obrazu, ko sva bila v moji sobi. Čudil se je vsemu, kar je pri meni videl. Bil sem žalosten, ker se mi je smili.
Nekoč so me njegovi starši povabili k njim. Vstopil sem v njihovo vežo. Bila je majhna in skromna. Zraven veže je bila majhna temna kopalnica in zraven še majhna kuhinja. Vrata iz kuhinje so vodila do sobice s tremi posteljami. Bilo mi je hudo in njemu tudi. Bilo ga je tudi sram.
Tako slabo sem se počutil. Zakaj je tako, da imam jaz vse, kar potrebujem, on pa je boljši od mene, in mora takole živeti? Lepo prosim, naj se to spremeni, naj se fantu obrne sreča in naj mu nekdo pomaga, da vsaj zgradijo eno sobo, ki bo njegova, da jo bo imel zase, če tudi skromno. Takrat bom šele vesel tudi jaz, če bo on dobil svojo sobo, tako, kot jo imam jaz.
Lepo prosim, naj se mi uresniči ta želja. To te prosim Matej. "
Pa še prošnja deklice sovrstnice;
" Z mamico se večkrat skregava. Vem, da se moram jaz popraviti, vendar mi ne gre. Zato te prosim, pomagaj mi in seveda tudi moji preljubi mamici, da ne bo toliko občutljiva. Seveda lahko pomagaš še meni, ko se razjezim (čisto malo), ker me mami veliko sprašuje. Nama obema pomagaj.
Prosim, ne pozabi na otroke, ki so revni in živijo okoli mene. Želim si, da bi imeli vsega toliko, da bi bili enakovredni. Prosim, pomagaj bolnim, da bodo dobili prava zdravila in jih ne bo nič bolelo. In prosim, pomagaj vsem otrokom, ki nimajo enega od staršev in mogoče enemu od staršev ni mar zanje. Želim si, da bomo vsi srečni.
Res lepo, lepo prosim, da mi izpolnite to željo in pomagate. Ne želim vojn po svetu in ne ropov, posilstev in umorov in samomorov. Prosim, naj nihče ne trpi tako, da si vzame življenje zaradi revščine ali nezdravljene bolezni ali nasilja. In prosim, naj bolni otroci ne trpijo.
Te želje so prišle iz globine mojega srca! Zato res prosim, da so uslišane. Da se svet obrne na bolje.
Še nekaj poljubčkov h prošnji, da se bolj sliši. Hvala. Maša, adijo!"
Za povrhu dodajamo še svojo misel.
Otroci so pametni in imajo manj frustracij, kot odrasli, so bolj učinkoviti in hitreje ukrepajo. Prav tako so manj pokvarjeni in ne iščejo lastnih koristi, tako, kot mi odrasli.
Niso tudi še nikakor pod vplivom predsodkov in naukov šolanih. Prisluhnimo jim večkrat, bolj poznajo poštenost in bolj so pristni od nas. Naj se njihov klic sliši.
Comentários